Zadnji dan v La Pazu oziroma Boliviji sva izkoristila za ogled tako imenovane Camino del Muerte ali po slovensko ceste smrti. Kot nekateri od vas ze veste ima Bolivija najbolj smrtonosno cesto na svetu. In midva sva si jo zelela od blizu ogledati. Najprimernejsi nacin preizkusnje sebe in ceste je s kolesom. Zato sva poiskala ustrezno agencijo, ki je ponujala gorsko kolo z usrezno opremo. Navkljub znanemu bolivijskemu reklu: "Estamos en Bolivia, aqui no funciona nada." sva se navsezgodaj odpravila na psihicno/fizicni test. Najprej so naju (vkljucno s kolesi) pripeljali na vrh, 4700 mnm, kjer sva zajtrkovala. Sledilo je oblacenje vse mozne opreme, od scitnikov, celade do zascitne obleke. In pripravljena sva izgledala takole...
Imela sva precejsno sreco z vremenom, saj je prejsne tri dni neprestano snezilo in dezevalo. Midva pa sva bila delezna cudovitega razgleda.
Pot se je zacela po "normalni", cisto novi asfaltni cesti. Na robu te ceste pa je bil neprestano zelo globoko brezno. Zato so bili ob cesti neprestano krizi, kjer je kdo zletel v prepad. Glavni problem na tej cesti je alkohol. Ce npr. zletis iz ceste na ravnem, imas moznost za prezivetje. Medtem ko ce zletis iz ceste tu, nimas nikakrsne moznosti. Najbolj gozen obcutek je bil, ko sva se ustavila ob nekem krizu, kjer so bila napisana imena 6 turistov. Ko sva pogledala v brezno, so bili se vedno prisotni ostanki kombija, ki je zletel iz ceste. Nic ne de, podala sva se naprej po cesti.
Po enournem spustu pa je sledila prava cesta smrti. Zavila sva iz glavne poti na makadamsko cesto - pot. Ta del ceste je odprt predvsem za turiste, ki si zelijo adrenalina. Tu sva najprej placala vstopnino za to cesto.
Ker pa je bilo prej veliko dezja in snega se lahko zgodi, da je cesta totalno neprevozna. Plazovi so tu zelo pogosti. Zato sva morala svoja kolesa na ramenih pretovoriti cez tale plaz.
Uzivanja na poti navzdol kar ni bilo konca.
Na tej tocki je najbolj nevaren (beri smrtonosen) in posledicno znamenit ovinek. Pogled cez rob seze preko 600 m.
Cesta tu je na nekaterih odsekih siroka piclih 3,2 m. Zato naju je zelo presenetil avtobus, ki se je pripeljal mimo. Le ta je vozil turiste.
Da sem zares uzival, prica naslednja fotografija.
Kar tezko verjamem, da sva se spustila po tej cesti.
Moje navdusenje kar ni in ni hotelo izginiti.
Za konec pa sva se dobro najedla in ohladila. Prejela sva tudi majico z napisom: "I 'm a DEATH ROAD SURVIVOR!", ker pomeni "Jaz sem prezivel cesto smrti!".
Uboga Jana in Rastko in Alenkini domači... Zgleda pa noro!
ReplyDeleteJa tole pa kapo dol. Jst bi tuuut ;)
ReplyDeleteČist sta nora!!!!!!!!! Mene kar stisne, že ko vidim slike kaj šel, da bi se peljala...noro!
ReplyDeleteWo, d-best!
ReplyDeleteSam ej, ne prevedeta nam "Estamos en Bolivia, aqui no funciona nada." pol pa prevajata "I 'm a DEATH ROAD SURVIVOR!"...jao ej :D
Hja "Estamos en Bolivia, aqui no funciona nada." sva enkrat ze prevedla na temu blogu, zato se nama je zdelo nesmislno.
ReplyDeleteZa vsak slucaj, ce bere kdo, ki ne razume "I 'm a DEATH ROAD SURVIVOR!", sva ga prevedla... :D
Upam da je sedaj jasno. ;)
Drugace pa DEATH ROAD zmaga!!