Konco sva prispela v Bolivijo. Od mejnega prehoda sva imela organiziran tri dnevni izlet. Ko sva se usedla bolivijski avtobus, ki je bil kar v letih, sva zelela, da voznik prizge radio. On pa nama je dejal: "Estamos en Bolivia, aqui no funciona nada." To pomeni: "Smo v Boliviji, tukaj nic ne deleje kot bi moralo." To je pac Bolivija.
Kljub temu ima zelo lepo naravo. Popolnoma sva bila usupla nad zeleno - modrim jezerom.
Videla sva ze toliko vikunj, da jih najdeva kljub njihovi varovalni barvi.
Tukaj je zelo mrzlo. Na poti pa smo se ustavili v naravnih toplicah. Boris je bil zelo pogumen in se odlocil, da se gre pogret v toplo vodo.
Tale gospa je prodajala topla oblacila in hrano. Mislim, da je kar dosti zasluzila, od turistov, ki niso bili pripravljeni na mraz.
Blizu toplic so tudi gezirji. Je bilo zelo zanimivo za videti, a nic kaj prijetno za vohati. Smrdelo je po zveplu.
Po kosilu so v jedilnico prisli petelini, ki so popolnoma pocistili tla od drobtinic kruha.
Sredi puscave so zelo lepe skalnate tvorbe, kot je na primer drevo.
Puscavo obdajajo hribi najrazlicnejsih barv.
Alenka je utrjevala spanscino tako, da je vsak trenutek izkoristila za pogovor z voznikom.
Videli smo tudi divje kokosi, ki so zelo majhne, ampak tudi hitre.
Jezero je bilo skoraj v celoti roznato. V njej je bilo nesteto andiskih flamingov.
Mladoletni flamingi so sive barve.
Pot je bila zelo slaba, polno skal, rek in potokov. Imeli smo zelo izkusenega voznika.
Med potjo nam je pocila guma. Voznik se je z nami posalil, da bomo pot nadaljevali kar s kolesom.
S seboj imava male igracke, ki jih podariva otrokom. Teh so zelo veseli. Clovek ne more verjet, koliko jim pomeni neka mala igracka iz jajcka presenecenja. Najlepsi obcutek pa je ta, ko vidis otroka, da se se naslednji dan igra s tisto igracko, ki si mu jo podaril vceraj.
Nekemu avtomobilcku je odpadlo kolo med igro. Tedaj je nastala cela panika in vsi so sli pomagat iskat kolo po celi ulici.
Ko nekaj urah voznje s predrto gumo, se je sofer koncno odlocil, da jo bo zamenjal.
Tretji dan smo prispeli v tezko pricakovano slano puscavo Salar de uyuni. To je sest metrska plast soli, ki plava nad morjem.
V salni puscavi se najaha otok, ki je imenuje Isla de pescado, kar pomeni Ribji otok. Tako je poimenovan, ker je v obliki ribe. Ta otok je cisto pravljicni. Krasi ga polno kaktusov. Najvisji je okoli 12 metrov. V enem letu zraste za 1 cm.
Tla slane puscave so sestavljena iz sestkotnikov. Kristali soli so sestkotni, zato je tudi skupek kristalov v obliki sestkotnikov.
Tukaj je tudi vas, kjer kopljejo sol. Vse delo je rocno in nic kar prijetno, saj je zelo mraz.
Ko smo koncali tri dnevi izlet, smo skupaj s prijatelji sli na kosilo. Boris si je zelo zelel jesti lamino meso. Ker ni bil preprican, ce bo dovolj peceno, je narocil fundi in meso pekel kar sam.
Mesto Uyuni je zelo pisano.
S prijatelji, ki smo skupaj preziveli ta neverjeten izlet, smo se zvecer poslovili ob dobrem vinu. Vsi dobre volje smo odsli vsak v svojo smer.
