Glavna cesta v Puerto Lopezu je ob enem najsirsa cesta in v dezevni dobi tudi najsirsa reka v vasi. Se vedno nama ni jasno kako sva nasla najin hostel, sredi noci in cisto na koncu te cudne ulice.
Glavni poznovalec (poleg naju) slovensekga jezika je bil Juan Carlo. Ta tip je res car. Kar koli sva se pogovarjala v slovenscini, je on kar ponavljal za nama. Tako, da naju je na koncu ze znal povabiti na pivo in na ogled kitov, seveda v slovenscini.
Lasnik najinega hostla v Puerto Lopezu je bli zdravnik, zato ga je poznala cela vas. Se posebej pa so ga radi imeli otoci. Okoli hostla jih je kar mrgolelo. Ko pa sva jim podarila nekaj igrack, pa so vzljubili se naju. Ko so naju zagledali na zacetku ulice, so takoj pritekli k nama, da se je kar kadilo za njimi. Tekmovali so, kdo bo prej pri nama. Nekaj teh lepih trenutkov sva ujela v fotoaparat.
Vceraj sva koncno zbrala dovolj poguma in odsla na se en izlet v bolj ali manj neznano. Obljubljali so nama neke plaze in cudovite razglede. Odpravila sva se po nekih brezpotjih, kjer ze dolgo ni bilo cloveske noge. Po dolgem "sprehodu" sva odkrila cudovite plaze ter klife z neverjetnim razgledom.
No comments:
Post a Comment