Potovanje sva nadaljevala proti Bolivijski meji. Za eno noc sva se ustavila v majhni vasici Putre.
Ver mapa más grandeSe isti dan sva si ogledala to prisrcno vasico. Hise so poslikane z vsemi mogocimi kombinacijami barv ter imajo slamnato streho.
Ker nama je kar malo dolgcas po najinih domacih zivalih, v hostlih vedno najdeva kaksno alternativo.
Vasica Putre lezi na 3500 mnm in se nahaja v dolini, zato so noci precej mrzle. V sobi sva na sreco imela radiator, da sva se lahko naspala. Zjutraj pa sva sla na izlet v narodni park Lauca. Tu na 4500 mnm pa sva bila prica cudoviti naravi. Ponovno sva srecala to zival (na morava se zapomnit imena), ki je podobna zajcu in cincili.
Ter veliko vikunj.
Na kontrolni tocki naje je pregledovala lama. Iskala je sumbljive vrecke, se posebno tiste s kurhom in sladkarjiami. Ce je v avtu nasla kaj, naju je kaznovala tako, da nama je vse pojedla. Alenkina iznajdljivost pa je zopet prisla do izraza, saj je lamo podkupila.
Na poti je bilo polno jezer, ki so dajali poseben car okolici. V teh mrzlih jezerih pa zivi veliko pticev. Na naju je naredil poseben vtis tale gospod.
Med potjo smo se ustavili v vasici Parinacota, ki ima 21 prebivalcev. Seveda ta vasica ne bi obstajala, ce ne bi bilo cerkve. Ta pa je zelo stara in jo uporabljajo le ob posebnih priloznostih.
Pot sva nadaljevala do najvisje lezecega jezera na svetu. Ta lezi 4500 mnm in ima obseg 70 km. Od tu pa nastane prelep razgled na okoliske 6-tisocake (vulkane) ter rastline.
Za pravo vzdusje pa je poskrbel vodic, ki je zaigral prave domace psemi.
Z agencijo, katera nama je organizirala celoten izlet, sva se dogovorila, da naju odlozijo na meji med Cilem in Bolivijo. Pot sva zelela nadaljevati v Boliviji. Brez problema sva prisla na Cilensko stran meje. Tam sva ze dobila zig v potni list, da sva zapustila Cile. Nato pa sva odsla povprasat za prevoz na Bolivijsko stran meje. Izvedela sva, da je Bolvijska stran meje zaprta. Vojaki so nama povedali, da sicer lahko greva pes (2 km) na Bolivijsko stran meje, ampak da to ni priporocljivo. Tam naj bi namrec bili hudi protesti in naj bi skrajnezi metali kamenje v vse kar pride iz Cilenske strani. Zato sva se odlocila, da greva nazaj v Cile. Uradno sva ponovno morala vstopini v Cile. Ker mobilni telefoni niso delovali, sva prosila vojake, ce lahko poklicejo na agencijo, da naju pridejo iskat na mejo. Med vec kot 10 do zob oborozenimi vojaki sva vec kot eno uro cakala prevoz. Tudi na carini sva nasla nadomestnega ljubljencka. To je bil vojaski pes, s katerim sva se zelo dobro razumela in skupaj z njim cakala na prevoz. Nato pa se iz Bolivijske strani pripelje avtobus. Na hitro sva se odlocila in vsoptila na ta avtobus ter srecno prisla nazaj v civilizacijo, v Cile.
No comments:
Post a Comment